Marko, predsednik in soustanovitelj Društva za mobilnost invalidov Moja pot
Marko je predsednik in soustanovitelj Društva za mobilnost invalidov Moja pot. Ker je tudi sam na invalidskem vozičku in se vsak dan sooča z izzivi dostopnosti, se z izjemno predanostjo zavzema za izboljšanje vsakodnevne mobilnosti gibalno oviranih oseb. Njegovo prostovoljsko delo se pogosto začne takoj po službi in zajema vse od svetovanja in ozaveščanja do organizacije dogodkov, preizkušanja dostopnosti turističnih točk, povezovanja s strokovnjaki za prilagoditve vozil ter pisanja vsebin za spletno stran društva.
Snemalni dan projekta Pomisli, predno (za)parkiraš, Marko je skrajno desno. | Vir: osebni arhiv
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Res je. Sam sem prostovoljstvo začel z idejo, da želim izboljšati vsakodnevno mobilnost gibalno oviranih oseb. To ni le družbeni izziv, temveč tudi osebna zaveza. Ker sem tudi sam na invalidskem vozičku, vem, kako pomembno je, da okolica razume tvoje potrebe. Še vedno sem zraven, ker vidim napredek – pa naj bo to pri dostopnosti sami, prilagoditvah vozil ali oz. predvsem pri vključenosti gibalno oviranih v družbo.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Velikokrat se znajdem v situacijah, kjer me preseneti lastna vztrajnost in pogum – denimo, ko se odpravim v tujo državo obiskat mednarodni sejem prilagoditev vozil, da zberem informacije za druge. Presenetil sem tudi samega sebe, ko sem prvič v živo predaval dijakom o mobilnosti invalidov in o prilagoditvah vozil – njihov odziv mi je pokazal, da lahko z osebnim pristopom naredim veliko več, kot si včasih mislim.
3. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
V prostovoljstvu sem ugotovil, da imam precej organizacijskih sposobnosti – od organizacije dogodkov, pisanja prispevkov do komunikacije s predelovalci vozil doma v tujini. Danes mi to pride prav tudi pri vsakdanjem delu in stikih. Seveda pa se ves čas učimo, zato je vedno prostor za nadgrajevanje znanja.
Preverjanje dostopnosti hotelskega objekta. | Vir: osebni arhiv.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Moj prostovoljski vsak dan se prične po končani redni službi in pogosto vključuje urejanje prispevkov za splet, iskanje novosti na področju prilagoditve vozil, odgovarjanje na vprašanja, ki jih prejmemo na društven e-naslov in občasno tudi preverjanje dostopnosti turističnih točk. Najbolj me iz tira spravijo birokratske ovire – tisti »to se pa ne da« odgovori.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Res je, da kdaj zmanjka energije in motivacije – še posebej, ko vidiš, da bi lahko odločevalci naredili več, pa ne. Ampak potem dobiš sporočilo, da je nekdo z našo pomočjo uspešno preveslal skozi birokracijo, prišel do lastnega prilagojenega vozila in je postal mobilen. Takrat pozabiš na vse slabo.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Moja skrivna veščina je kombinacija tehničnega znanja, lastnih izkušenj in vztrajnosti. Lahko grem na nek dogodek, dve uri kasneje objavim novico na spletni strani društva in zvečer že svetujem nekomu glede prilagoditve vozila.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
Veliko prostovoljskega dela opravim ravno med vikendi – preizkušam dostopnost turističnih točk, obiskujem sejme, urejam vsebine. Vendar to zame ni izguba časa. To je moj doprinos skupnosti in osebno zadovoljstvo, da sem nekaj dobrega naredil za druge.
8. “Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
To bo kar prva javna prireditev Mobilnost brez ovir, ko smo kljub vsemu stresu, brez izkušenj in v koronskem času uspeli zbrati odlične razstavljavce, privabiti obiskovalce in ustvariti res dober odziv. Tisti občutek, da si nekaj postavil na noge iz nič, je neprecenljiv.
Svetovanje o prilagoditvi vozila na dogodku Mobilnost brez ovir. | Vir: osebni arhiv.
9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.‘”
Ljudje, s katerimi sodelujem – bodisi uporabniki, člani društva ali razstavljavci – mi pomenijo veliko. To ni le skupnost, je nekaj več – mreža zaupanja, solidarnosti in prijateljstva.
10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Danes si težko predstavljam, da bi vse to enostavno pustil. Bi se znova odločil za isto pot? Bi. Ker vidim, kako lahko ena oseba s predanostjo premika meje.
11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Na področju dostopnosti in mobilnosti ni nikoli dolgčas. Okolje je pestro, odzivi različni. Danes naletiš na osebo, ki razume, da gibalno oviran samostojni voznik potrebuje »rumene črte« in širše parkirišče za svoj izstop oz. vstop v vozilo in v nekaj dneh doda povsem novo, pravilno začrtano, parkirišče; jutri pa naletiš na osebo, ki bi gibalno oviranemu vozniku enostavno odvzela vozniško dovoljenja in na tak način »rešila« težavo parkirišč za invalide. Človeški faktor lahko vedno preseneti – pozitivno ali negativno.
Predavanje o prilagoditvi vozil za invalide. | Vir: osebni arhiv.
12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Pri tolikšnem obsegu prostovoljskega dela – od svetovanj, pisanja prispevkov, preverjanja dostopnosti do organizacije dogodkov – je vse težje, da vse to opravim sam. Verjamem, da z lastnim zgledom spodbudim tudi druge, da se vključijo in skupaj prispevamo k bolj dostopni družbi.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo Mreže #ZaNVO.
.png)
